Nerjaveče jeklo je legiran material, ki se pogosto uporablja v vsakdanjem življenju in industrijski proizvodnji ter je priljubljen zaradi svoje odlične odpornosti proti koroziji in trdnosti. Med številnimi vrstami nerjavečega jekla sta 430 in 439 dve najpogostejši vrsti, vendar obstaja nekaj pomembnih razlik med njima.
Z vidika kemične sestave
Nerjaveče jeklo 430 je zlitina, ki vsebuje 16–18 % kroma in ne vsebuje niklja. To mu daje odlično odpornost proti koroziji v nekaterih okoljih, zlasti v oksidacijskih medijih. Nerjaveče jeklo 439 je zlitina, ki vsebuje 17–19 % kroma in 2–3 % niklja. Dodatek niklja ne le izboljša odpornost materiala proti koroziji, temveč tudi poveča njegovo žilavost in obdelovalnost.
Glede fizikalnih lastnosti
Nerjaveče jeklo 430 je martenzitno nerjaveče jeklo z visoko trdoto in trdnostjo, vendar relativno nizko duktilnostjo in žilavostjo. Zaradi tega je bolj primerno za določene aplikacije, kjer je potrebna večja trdnost. Nerjaveče jeklo 439 je vrsta avstenitnega nerjavečega jekla z dobro duktilnostjo in žilavostjo, ki prenese velike deformacije in se ne zlomi zlahka.
Poleg tega obstajajo razlike med obema na področju uporabe. Zaradi odpornosti proti koroziji in visoke trdnosti se nerjaveče jeklo 430 pogosto uporablja pri izdelavi avtomobilskih izpušnih sistemov, pralnih strojev, kuhinjske posode in drugih komponent, ki morajo prenesti višje temperature in korozivna okolja. Nerjaveče jeklo 439 se zaradi dobrih obdelovalnih lastnosti in odpornosti proti koroziji pogosto uporablja v petrokemiji, medicinski opremi, predelavi hrane in drugih panogah.
Skratka, nerjaveča jekla 430 in 439 se razlikujejo po kemični sestavi, fizikalnih lastnostih in področjih uporabe. Razumevanje teh razlik nam pomaga pri boljši izbiri in uporabi nerjavečega jekla za potrebe različnih okolij in aplikacij.
Čas objave: 27. februar 2024